rdeča strela

Že od osnovne šole dalje so vsi tisti, ki so mi do sedaj ostali bližnji, prepričani, da sem poseben primerek homo sapiensa, ki mu krnijo prsti. Po domače povedano: nimam nikakršnih ročnih spretnosti. Zato tudi danes sijem od ponosa, kadar uspem s škarjami nekaj odrezati tako kot se šika.

V zadnjih dneh se soočam z novo obliko zakrnelih prstov: pisalno zakrneli prsti. Moje delovne naloge se trenutno nanašajo na pisanje, izražanje v slovenskem jeziku. Nič posebnega, nič takega, česar ne bi znal vsak povprečni slovenski srednješolec. Pa vendar je minilo (očitno) že preveč časa od takrat, ko sem to redno in dobro počela tudi jaz. Stvari, ki so se včasih zdele otročje lahke, danes ne najdem več v svojem besednem zakladu. Na misel mi najprej pridejo vse mogoče španske besede, šele z dodatnim naporom tudi slovenski izrazi. Vejice podivjano plešejo pred mano, ob vsaki se pojavi dvom. V lastnem jeziku, njegovem izrazju, slovničnih in pravopisnih pravilih se počutim izgubljeno.

Zato so se sedaj na seznam obveznih “domačih branj” poleg španske literature vrinili tudi slovenski avtorji. Podajam se na lov za izgubljeno veliko začetnico …

Pisk piščalke, cviljenje železja in lepša polovica mojega življenja se je zopet izgubila v neotipljivo prihodnost.

Moj mobitel je že precej v letih, baterija ga matra, signal tudi … Revežu so pač šteti klici …

Naslednji, ki ga bom primorana kupiti, ko se zdajšnji ne bo več odzival na pin kodo, bo definitivno tak, ki bo imel veliiiiiko prostora za glasbo in ki bo na glaaaas predvajal vse komade, ki bodo na njem naloženi.

Odločila sem se namreč za posebno misijo - vsakič, ko bom na mestnem avtobusu slišala, kako kakšen prepotenten/tna mlečnozobec/mlečnozobka s svojim “Nema više tvoje ljubavi” maltretira vse prisotne, se bom postavila zraven in konkurirala s celotnim repertoarjem Avsenikovih in Slakovih domačih pesmi in napevov.

Mislim, saj poreklo glasbe, ki jo mulci nabijajo, niti ni pomembno, dejstvo je, da bi jim z eno “Golico” verjetno približno tako stopila na živec, kot to storijo oni meni, ko se po napornem dnevu peljem v nagužvani troli in v njej lovim ravnotežje. Zadnje, kar prija v takem trenutku, je gruča nevzgojene mularije, ki na ves glas posluša celo lestvico Mtv Adria hitov. Kaj zaboga so z njimi delali njihovi starši?

To pa dobiš, če svoj videodnevnik z jokajočimi izjavami v podporo Britney Spears deliš z YouTubeom. Res že kar malo bizarno. Ampak, če smo pokazal Chrisa, dajmo pa še “Britney”.

V zadnjem času me politika res ne gane več. Vse skupaj se mi zdi ena velika zarota, ki ji ne moremo ubežati. In jezi me, da so tam zgoraj ljudje (ki redkokdaj skrbijo za kaj drugega kot za svoje interese), ki na nek način krojijo tudi mojo usodo. Veliko ljudi se z mano ne bo strinjalo, ampak zdi se mi, da je najboljši način, kako pokazati svoje nestrinjanje ta, da jih preprosto nehaš poslušati. Enostavna resignacija. Vem, boste rekli, s tem so dosegli svoje - tako  jim daješ prosto pot, da počnejo, kar želijo … Toda, ali ne bodo tega počeli v vsakem primeru?

Skratka, tudi soočenja predsedniških kandidatov niso ravno na mojem dnevnem redu. Edina stvar, ki se mi zdi pozitivna, je prisotnost Elene Pečarič v dirki za predsedniški stolček. Predstavnica tistih, ob katerih se že pregovorno obrnemo stran, se naredimo gluhe in slepe.

Sedaj pa je tam, med vsemi gospodi v kravatah z resnimi obrazi, ki se bohotijo z visokoletečimi puhlicami o svetli prihodnosti Slovenije, h kateri bodo sami prispevali seveda največji delež. Ne moreš je izklopiti, ne morejo je preglasovati, ker ima pravico do tega, da spregovori. Naposled je dobila glas, ki je enak ostalim.

Verjetno pogled nanjo vzbuja nelagodje in občutek, da ne spada tja. Zdi pa se mi prav, da se  je opogumila in nas že s svojo prisotnostjo opominja na pomembnost sprejemanja različnosti in drugačnosti. Razsežnost in širina pogleda, s katerim se vsi ostali predseddniški kandidati nikoli ne bodo mogli povsem poistovetiti. Čeprav tudi v meni zbuja občutek sramu, ker sem tako zelo neobčutljiva za stiske sočloveka.

Kakšna bi bila kot predsednica? Verjetno ne bomo nikoli vedeli, saj je precej očitno, da bodo zmagale orglice.

Pa vseeno: thumbs up za Eleno Pečarič!

Ja, tudi britney-fanom v teh dneh ni lahko. Če se ne motim, je tale tipček cmeravi zagovornik celotnega hollywood jet seta, ampak vseeno deluje precej prepričljivo.

Za rojstni dan mi je bila podarjena knjiga “Quickies - sex for busy people”. Napisala jo je neka Tracy Cox (seveda ameriška) strokovnjakinja za odnose med moškim in žensko in več kot očitno tudi sex-mašina. Vsaj jaz osebno sem dobila tak občutek v njenem stilu pisanja.

Celotna poanta priročnika je v tem, da svetuje, kako in kje vse lahko seksaš, če za seks v življenju nimaš časa. Kot nekakšna reklama na Topshop:

“Ste prezaposleni? Se iz službe vračate utrujeni? Nimate volje za dolge romantične večere? Za vas imamo rešitev! Nič več nadležne predigre in neskončnega božanja ter ljubkovanja vašega partnerja! Novi Quicky omogoča takojšen seks, brez napora in potenja!”

Nasveti so seveda zgodba zase - v pisarni med kopiranjem, v dvigalu, ali pa medtem, ko te tvoj tip prevaža naokoli v samokolnici, morda med tekom, ko ti čisto po nesreči hlače padejo dol in tipček reče “opa! dejmo!”, na avtobusni postaji …

No, da ne bo pomote, avtorica zagovarja, da samo na hitro ni dobro in da bi se partnerja občasno seveda morala posvetiti drug drugemu. Ampak saj veste, to je bolj za tiste dni, ko ste spali 4 ure, imeli 12-urni delavnik, peljali mamo na zdravniški pregled, se prebijali med policami in gnečo supermarketa, obtičali v prometnem zastoju in ste si, ko končno pridete domov, zaželeli še en dober a hiter seks, ker res ne bi radi, da bi vam vzel preveč časa.

hmmm … kar zgodila se je tale prijava na vele blogersko konvencijo …

občutek imam, da ne pašem povsem tja, med vse strastne pisoče opazovalce našega vsakdana. Nekateri so iz tega znali narediti celo dober biznis, jaz pa vsake toliko časa obelodanim le kakšno pripombo …

se pustim presenetit in se veselim razkritja blogerskega backstagea.

Ti si pa taka kmečka … Taka, k rada kej popije pa kej poje, ane?

Univerzitetnim profesorjem akademska svoboda zagotavlja pravico, da študentom predavajo snov, ki se jim zdi za njihov predmet najbolj relevantna, da nekako zaradi tega tudi sami določajo način preverjanja znanja in podobno …

Danes pa sem doživela primer, ko je pojmovanje akademske svobode doseglo akademsko zlorabo. Profesorica se ni pojavila na izpitu, katerega rok je SAMA razpisala …. Da zamuja 40 minut, preden se prikaže v predavalnici - vemo, da je njena metoda preverjanja znanja vprašljiva - eno samo vprašanje - vemo. Da je celoten proces opravljanja izpita pri njej precej ponižujoč proces - vemo. Ampak danes je (znova) presegla vse meje …

Na vprašanje komu so s svojim delom odgovorni univerzitetni profesorji, te le-ti zabodeno in ogorčeno gledajo, v očeh pa se jim svetlika sveta jeza, češ, kako si drzneš kaj takega vprašati. Sem univerzitetni strokovnjak, odgovoren sam sebi in svoji vesti.

In v primeru, da ta strokovnjak ne premore niti toliko odgovornosti, da bi vsaj poklical v tajništvo in odpredaval v slušalko: “Ne da se mi vstat iz postelje, naročite  študentom naj me ne čakajo z izpitom”???

Ja, sori pol, študentki, najebali smo!! Ženska vleče akademsko plačo, podjebava in ponižuje študente s svojim vedenjem, pa ji nihče nič ne more, ker jo ščiti akademska svoboda in avtonomija in ne vem kakšne floskule še. Ko si enkrat red.prof. lahko vsak dan študentom v predavalnici pokažeš svojo nago rit, lahko sploh ne prideš, ne predavaš, a vendar te nihče ne sme vprašati: “Posluši ti, Janezek/Lojzka!!! Kaj zaboga pa ti delaš oziroma česa ne delaš?? A si odpredaval svoj program?? Si nadomestila izgubljene ure???” Neverjetno!!

Pritisk mi narašča v višave, ko tole pišem. 

Seveda obstajajo profesorji, ki jim tole moje pisanje dela krivico. Ampak v primeru, da delajo dobro in odgovorno, se kakšnega ekstra nadzora ne bi smeli bati … Žalostno je, da so ravno nekatere fakultete leglo največjih lenuhov in smrduhov, ki jim plačo delajo tudi oni, katerim pri delu od riti teče švic, in ki si mogoče vsaj za svoje otroke želijo kvalitetne izobrazbe.